Kirurški copatki in zaščitne maske sta le dve od stvari, ki sta se nama pripetili v zadnjih nekaj mesecih, odkar sva se prelevila v House Hunterja Ljubljana edition in se podala na turnejo ogledov stanovanj. Dilema, ki se poraja, pa je naslednja – gre res kar po vrsti za bakteriofobe, ali v ozadju tiči le bolestna navezanost na nepremičnino in vse, kar k njej spada, do mere neokusnega?
Ne vem, če ste si že kdaj nadeli bolnišnično opremo zunaj, eee, bolnišnice, ampak naj povem, da gre za izkušnjo, ki te precej razčloveči. Ne predstavljam si, kako naj bi človek potemtakem v prostor vstopil s pozitivno naravnanostjo. Ali pa kaj vprašal, če smo že pri temu… Edino, kar lahko do potankosti preučiš, je lasten zadah. In to, kakšen je občutek, ko v ogledalu kopalnice zagledaš sebe… in fanta… in nepremičninsko agentko. Naenkrat. V maskah. Grozljivka, ki bi jo veljalo posneti. Po taki izkušnji pa bržkone zaključiš tudi »kako sem lahko tako neumna, da sem pristala na to« in »upam, da nikoli ne proda te luknje« in »šla bom nazaj in kihnila na vsak kos opreme«.
Ok, ampak če se vrnemo še kakšen mesec nazaj, naj se spomnim, da nama je prvi tak obsedenec s čistočo celo ponudil možnosti izbire. Lahko si se sezul, in hodil okoli bos, ali pa nadel iste kirurške patike, o katerih smo že govorili. Tilen se je sezul (eden je moral preverit komfortnost brezhibnega parketa, in to), jaz pa sem čez čevlje poveznila te bizarne aksesoare. Za foro, valda. Pa ker se v redu drsa v njih, tudi v kakšen nenameren telemark ti odnese noge, če nimaš konstantne in fokusirane kontrole spodnjih okončin.
Pa hvala za masko, »bomo uporabili za naslednji ogled gospa, genialno!«
NOT.
Če pa kdo ve za kakšno fino 3-sobno stanovanje v Ljubljani, ki je naprodaj, pa le z besedo na plan! Po možnosti z uravnovešenimi lastniki. 🙂