Nedeljski izlet … v pekel.

soteska pekel pri borovnici

Nedelje so pri nama čuden dan. Tilen namreč vstaja precej za mano, in medtem ko jaz že šaltam iz pete v šesto prestavo, se on s koordinacijo pravkar skotene žirafe opoteče do grelnika vode, da bi si namešal instant kavo. Potem se prav tako nerodno premakne do računalnika in minimalno petdeset minut srka svoj vroč jutranji napoj ob pregledovanju videoposnetkov, novic in tabel z analitiko.  Pri tem je pomembno, da ga nihče ne moti z vprašanji, govorjenjem ali katero koli drugo lastnostjo živega človeka. Do takrat ponavadi pokličem dobršen del bližnjih sorodnikov in frendov, če ima kdo čas za početi … karkoli. Če to ne obrodi sadov, se previdno lotim mehčanja grumpy žirafe o ideji hribov, jezera, ali kakšnega drugega blagodejnega naravnega pojava. Ko oz. ČE uskladiva Tilnove ekstremno oddaljene predloge avstrijskih jezer, ki terjajo pol tanka goriva z mojimi slovenskimi približki, je zagon le še na 1/2  jutranjega (cel proces se namreč praviloma zavleče vsaj do poldneva), zato se z znižanim nivojem volje obujem in spakiram.

Danes je prst na zemljevid padel na Pekel pri Borovnici, v slikovito, Slovencem dobro poznano sosesko s slapovi. Do drugega slapu vse v redu. Potem pa se začnejo zloglasne stopnice in v skale vdelani klini, sami po sebi niso nič posebnega ali zaskrbljujočega, izvzemši kakšno navzdol sestopajočo turistko v japonkah in kikli, ki v človeku sproži spontani tik zmajevanja z glavo. Tretji slap je naravnost dih jemajoč, podoben efekt na človeka pa imajo tudi super strme stopnice, ki se od tam vijejo do četrtega slapu. Od tu moraš bi že precejšen kralj, da nadaljuješ pot navpično navzgor. Ampak ker ne obupava zlahka, sva se podala na ta adrenalinski izziv. Malo sva bila vedela, da se bova kakšnih 10 m višje obrnila in ponovila vse skupaj v zadenjskem stilu navzdol.

Ne vem, kakšne so vaše izkušnje s Peklom, ampak midva z s Tilnom nisva prijatelja višine in sva danes zaključila, da Pekla NE MARAVA. 😛

Mi pa je mati, ko sem jo poklicala, da preverim, kje jo ona navadno mahne do vrha, vzela sapo, ker mi je očitno celo življenje prikrivala, da je amaterska kaskaderka. Takole približno je izgledal telefonski pogovor:

»Živjo, mati, sva šla po stopnicah do tretjega slapu, pol naju je pa zmanjkal…«

»Kako, sej greš lepo po stopnicah do vrha??«

»Ja, ampak to sigurno ne govoriva o isti poti…«

»Kako ne, stopnice so, pa klini…«

»Ja, ampak je strmo, nista valda s fotrom plezala po tej poti…«

»Kako, da ne! Gor greva po stopnicah, nazaj grede pa okol.«

»Ja, samo to sigurno ni ta pot! Midva nisva upala do vrha. Nevarn’!«

»Ah, kje pa, za otroški vrtec

LOL. Ne vem. Bova čez 30 let ponovno poskusla in vam javiva, če nama je s starostjo vrtoglavica oslabela ali percepcija globine mutirala v obratno smer.

In še – ker naju je danes ena gospodična na Instagramu spraševala o tem in ji nikakor nisva mogla ne znala pomagati – je do 5. slapa še kakšna druga, bolj človeku prijazna pot? Ker nama je bila izkušnja *indeed* precej preklenska.

soteska pekel pri borovnici

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja