S poceni pohištvom in dodatki do lepega doma

S Tilnom sva se pred kratkim končno le preselila v svoje gnezdo, sva pa še nedavno nazaj bivala v najemniškem stanovanju, kjer je bilo bolj kot opremljanje v igri “olepševanje” in “friziranje” starega in zmahanega inventarja, ki je bilo v stanovanju že od začetka 70.let.

Grdi podi, ki jih je bilo še najlažje prekriti s preprogami, predpotopen kavč, ki se je razmaknil na tri strani, vsakič, ko si sedel nanj, letni napad “prijateljic” faraonk v kuhinji in buletproofanje vse hrane, zamenjava kopalniške omarice z bolj normalnih ogledalom iz modernih časov, pa lepljenje vseh vrst papirja na dno omare in predalov, preden si gor zložil perilo in obleke… Zveni znano?

Ker včasih zaradi takih in drugačnih razlogov obnova ni mogoča (študentsko življenje, najemniško stanovanje, pomanjkanje financ), se zavedava, kako pomembno je, da stanovanje popestriš z lepimi in ugodnimi dodatki in tako vsaj malo dvigneš svoje razpoloženje v domu. Zamenjaš wc-krtačko, držalo za toaletni papir, posodico za milo, kakšno kljukico za obešanje in upaš, da boš vsaj malo popravil splošni vtis kopalniškega pohištva. Pod tušom kakopak manjka zavesa za tuš, ker zakaj bi najemnikom omogočil ta luksuz, in medtem ko med vsakim tuširanjem padeš v alter ego potapljajočega se mornarja na Titaniku, te tolaži dejstvo, da vsaj šampone hraniš v posodici nemških dizajnerjev.

No, kot rečeno, tudi dnevna soba je bila nekaj čisto posebnega – predelana iz balkona in zastarela do amena. Dobro, treba je priznati, imela je svojevrstno dušo in karakter, samo ne take, kot bi si morda želela. Namesto belih sten je imela oblogo iz lesenih desk (kakor koli se že temu strokovno reče), omarice so bile take, kot jih je imela moja babica iz Trnovega in so preživele že par generacij, v kotu je bil ostanek nezadelane izolacije, ki je bila prekrita s sliko nekih slovenskih slapov, to prekrivanje pa sva prekrila z enobarvnim plakatom, ker, torej, manj bode v oči, kot slapovi …. ha ha…

Bila je tudi prava past za prah, ta soba – vsakič, ko si se vsedel ta to slavno sedežno z vzorcem trikotnikov v grozno rjavo barvo, si dvignil oblak prašnih delcev in padel v luknjo med enim in drugim delom zofe, ki sva jo prekrila z dvema sivima prevlekama, ki jih je bilo potrebno konstantno popravljati in  fiksirati…. Vse, kar je človeku ostalo, je da si stalno zračil okna na kip in v kot obesil bombažne lučke in tako dvignil splošno depresijo ter si ob ogledu poročil mrmral, “To ni za stalno, to ni za stalno”…

No, pa da ne bo vse tako negativno, šlo je za najin prvi skupni dom in vedno ga bova ohranila v lepem spominu. Blok je bil vedno čist, sosedi prijazni, najemodajalec korekten in pošten, trgovina je bila par nadstropij nižje, vsako jutro si slišala avtobuse, ki so pripeljali na postajo (ja, zame je to plus, lpp forever!), razgled na zahodno stran je bil fenomenalen, bližnja polja so naju zvečer pogosto “poklicala” na sprehod in starši so bili 20 min peške stran…

Ampak! Nastopilo je novo poglavje, a o tem kaj več naslednjič!